Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila. V konkretnem primeru ni sporno, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil tožnik, nepremičnine in s tem premoženje. Spora tudi ni, da teče v tej zvezi sodni postopek in da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z nepremičninami iz pogodbe. Vendar to ne pomeni, da premoženja nima oziroma da to ne zadošča za poplačilo davka. Omenjena omejitev razpolaganja namreč ni absolutna, torej takšna, ki kadarkoli in v celoti preprečuje razpolaganje s premoženjem in s tem izpolnitev davčne obveznosti. Absolutne omejitve tožnikovega razpolaganja z nepremičninami tudi (še) ne izkazuje predložena sodna odločba. Zato je davčni organ premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljeno upošteval kot tožnikovo premoženje, iz katerega je mogoče plačati davčno obveznost, ter zato tožnikov...

V zadevi je sporno učinkovanje spremembe zakona, to je novele ZFPPIPP-C, na tožnikovo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 glede na prehodno določbo 88. člena novele, po kateri se spremenjeno besedilo drugega odstavka 21. člena (po katerem terjatve iz naslova davkov niso več prednostne) uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Spor je konkretno o tem, kdaj se postopek zaradi insolventnosti začne - z začetkom osebnega stečaja nad tožnikom ali z začetkom postopka odpusta obveznosti. Upoštevaje zakonsko opredelitev postopkov zaradi insolventnosti ima prav toženka, ko kot relevanten upošteva začetek osebnega stečaja nad tožnikom in ne začetek postopka odpusta obveznosti. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ne more biti zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v letu 2009 ni več uporabljal poslovnih prostorov, na katere se nanaša odmera spornega...

Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da je to povsem jasno tožniku, nenazadnje izhaja že iz pritožbe. Že iz navedb samega tožnika tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke za nemško davčno odločbo, in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost in s tem uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so njegovi zaključki, ki pa jih ustrezno dopolni organ druge stopnje in tudi hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožnik ne more...