Davčna osnova za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 je ugotovljena razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme na zavezancu. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri v dvomu odloči v korist zavezanca, davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.

Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.