V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze.

Zmotno je revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.