Tožnik uveljavlja vračilo neupravičeno plačanih denarnih zneskov, ki jih je plačal kot davke oz. prispevke in katere je toženka tudi prejela kot davke oz. prispevke, torej plačila, opravljena v okviru javnopravnega in ne civilnopravnega razmerja.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.

V obravnavani zadevi je sporno, ali dobropisi, na podlag katerih je tožnik opravil popravek (zmanjšanje) izstopnega DDV, predstavljajo izjavo kupca oz. naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil v smislu določbe drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča je tožnik zmanjšal svojo obveznost za DDV v nasprotju z členom 39. ZDDV-1 in 41. členom PZDDV-1, saj gre pri predmetnih dobropisih za takšne pomanjkljivosti, da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oz. ne gre za pisno obvestilo naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Zato tožnik na njihovi podlagi ni smel opraviti popravkov obračunanega DDV.