Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je sporne dobave opravil tožnik sam s svojimi delavci. Tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, da bi obravnavane storitve izvedli dobavitelji. Navedeno pa izhaja tudi iz ugotovljenih neskladij podatkov iz dokumentov „delovna poročila“ v primerjavi z „evidenco prisotnosti po posameznih mesecih“.

Davčni organ je ugotovil, da na strani tožnika obstoja nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo ugotovljene davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, zato je imel pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Drugi odstavek 114. člena ZDavP-2 kot vrsto zavarovanja določa, da davčni organ lahko zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Iz 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja, da lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje (med drugim) prepove dolžniku zavezanca za davek izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega.

Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.