Davčni organ je ugotovil, da na strani tožnika obstoja nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo ugotovljene davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, zato je imel pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Drugi odstavek 114. člena ZDavP-2 kot vrsto zavarovanja določa, da davčni organ lahko zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Iz 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja, da lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje (med drugim) prepove dolžniku zavezanca za davek izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega.

Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

Pri spornih računih, ki jih je izdala družba C. d.o.o., gre za odhodke, ki niso potrebni za pridobivanje prihodkov tožnika, saj niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti in tudi niso posledica opravljanja dejavnosti ter prav tako tudi niso v skladu z običajno poslovno prakso. Za ugotavljanje dobička pa se priznajo le odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po ZDDPO-2. Glede na to, da davčni organ ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov za prevajanje, ki jih je v letih 2010 in 2011 izdala družba C. d.o.o., je posledično pravilno povečal davčno osnovo tožnika za izračun davka od dohodka iz dejavnosti.