Pogoj za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je bilo ugotovljeno nesorazmerje med razpolaganjem s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s pridobitvijo premoženja, in višino s strani tožnika napovedanih dohodkov. Tožnik ni dokazal, da vir njegovega premoženja predstavljajo posojila oziroma da slednja predstavljajo vir sredstev za njegovo pridobitev premoženja. Z ugovorom, da ni vedel, katere od listin bi moral predložiti, ker od davčnega organa ni prejel jasne zahteve, s katerimi listinami naj dokaže svoje trditve, ne more uspeti. Davčni organ mora stranki postopka omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni je pa dolžan posebej pozivati k predložitvi konkretnih dokazov. Če ni listinskih dokazov, se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen, primeren in ustrezno...

Vsi odhodki morajo temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, sestavljeni na način in z vsebino, kot jih določa Slovenski računovodski standard SRS 21.

Transakcije, vključno s posredovanjem z delnicami predstavljajo finančne storitve, ki so oproščene plačila DDV po 4e. točka 1. odstavka 27. člena ZDDV. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da tožnik v letu 2003 ni opravljal obdavčljivega prometa in tudi ni izstavljal računov, saj je v tem letu ustvaril le prihodke iz financiranja, ne pa tudi prihodkov iz poslovanja oz. je v letu 2004 tudi izstavil dva računa za opravljene storitve. Če torej po povedanem tožnik v letu 2003 iz naslova obdavčljive dejavnosti ni opravil nič prometa oz. je v letu 2004 izdal (le) dva računa, ostalo pa je dosegel iz naslova oproščene dejavnosti, sta tožena stranka oz. prvostopni organ ugotovila odbitni delež vstopnega DDV po 41. členu ZDDV.