Odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako kot v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 neobrazloženost odgovora na tožbo nima enakih posledic kot v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela za priznana. Odločitev davčnega organa, da stroškov po določenih računih ne prizna, je utemeljena v določbah 12. člena ZDDPO-2 in SRS 21. Iz listin, na podlagi katerih so bili evidentirani, bi morala biti razvidna obseg in vsebina poslovnega dogodka, torej katere storitve so bile opravljene, koliko časa je bilo za to porabljenega in kdo je storitve opravil. Uporaba računovodskih standardov je predpisana z ZGD-1 (glej 54. člen) in torej ne glede na določbe ZOdvT velja tudi za tožnika. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zapisniško ugotovljene nepravilnosti pri pripoznavanju prihodkov, za odločitev niso pomembni. Davčni organ je v korist stranke v dvomu upošteval prihodke, kot izhajajo iz...

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve zakona. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost oziroma neustavnost odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v postopku izvršbe ni mogla uspeti in iz istega razloga s takšnimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo. Pač pa bo tožnica, če bo dosegla odpravo odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, lahko dosegla tudi ustavitev izvršbe oziroma odpravo vseh njenih posledic, vključno z vračilom plačanega zneska.