Znesek, ki predstavlja znesek za realizacijo odkupne opcije, ni predmet obdavčitve z DDV.

V obravnavanem primeru so podani pogoji za pristop davčnega organa k oceni davčne osnove tako po prvi, drugi kot tudi po tretji alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da tožnik ni prijavil obveznosti za obračun in plačilo DDV iz naslova opravljanja neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil kot obdavčen promet in tudi ni napovedal svojih dohodkov iz tega naslova, o čemer tudi ni vodil evidenc.

V zvezi s stroški vloge z dne 17. 4. 2014 sodišče enako kot drugostopni davčni organ ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013, kar niti ni sporno. Sporna je priglasitev omenjenih stroškov, ki mora biti oziroma bi morala biti opravljena do izdaje odločbe, sicer stranka skladno z določbami ZUP (116. člen) izgubi pravico do povrnitve stroškov. Iz upravnih spisov povsem jasno sledi, da tožeča stranka v vlogi in do izdaje odločbe stroškov ni priglasila. To tudi jasno sledi iz odločbe z dne 17. 9. 2014, v kateri se to izrecno ugotavlja v izreku odločbe. To pa pomeni, da je davčni organ s tem, ko tožeči stranki ni priznal nagrade za posel - stroškov vloge z dne 17. 4. 2014, ravnal pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Najnižjega količnika prvostopni organ v obrazložitvi odločbe res ne pojasni. Zato pa pojasni njegovo uporabo drugostopni organ v...