Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je izhajala iz prepričanja, da je na podlagi 170. člena ZDavP-2 dopustno obveznost dolžnika iz naslova neplačanega zborničnega prispevka prenesti na tožečo stranko kot tisto, pri kateri ima tožnik odprt račun. Tožena stranka bi namesto tega morala opustitev tožeče stranke presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, torej oceniti ali je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno, ali je nastala škoda, ali med ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza ter ali je utemeljena tudi krivdna odgovornost tožeče stranke.

V primeru, da so bili predmeti lizinga vrnjeni tožniku kot lizingodajalcu, gre po presoji sodišča za vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1. Za takšno davčnopravno obravnavo te transakcije za potrebe DDV ni nujni pogoj, da sta bili pogodbi o finančnem lizingu odpovedani oziroma razdrti zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitve, ki je bil glede na dejansko stanje v prenosu lastninske pravice na predmetu lizinga na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov.

ZDDV-1 ne določa, da ima davčni zavezanec pravico do popravka obračunanega DDV (že) v primeru, če transakcije niso plačane. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek.