Zavezanec za davek je tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.

Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je imela tožeča stranka v obdobju od 16. 3. 1979 do 29. 4. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v drugem stanovanju in da je v odsvojenem stanovanju stalno prebivališče prijavila šele po njegovi odsvojitvi, dne 29. 4. 2014 in da torej (vsaj) eden od pogojev za priznanje olajšave ni izpolnjen. Zato triletno dejansko bivanje v odsvojenem stanovanju, ki ga zatrjuje in s predlaganim zaslišanjem dokazuje tožnica, ne more vplivati na odločitev.Po določbi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka (na promet nepremičnin) odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.