Tožbene navedbe, da se gospodarski subjekti lahko povsem svobodno odločajo, pri kom se bodo storitve najemale in po kakšni ceni, so pravilne. Vendar pa se pri vrednotenju posla upoštevajo vse okoliščine sklenjenega posla, tudi dejstvo, da gre za posel sklenjen med povezanima osebama in da do sklenitve takšnega posla ne bi prišlo na trgu med poslovno nepovezanimi osebami. Po presoji sodišča sta davčna organa tudi ta posel pravilno presojala po dejanski ekonomski vsebini, v skladu z določbo 6. člena ZDavP-2. Pri tem sta upoštevala pravilno tudi dejstvo, da so bile storitve tudi po tej pogodbi zgolj obračunane, plačane pa v manjšem obsegu.

Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo.

Tožnikova terjatev do davčnega organa je nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.