Iz podatkov, ki jih je tožnik knjižil, ni mogoče nedvomno ugotoviti vsebine in resničnosti nastanka poslovnega dogodka.

Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do tožnikovih navedb, da mu je bil nemški DDV vrnjen. S tem pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da je za tožnika nakupna vrednost vozila predstavljala 44.247,00 EUR. Slednja res izhaja iz računa z dne 1. 7. 2013, ki se glasi na tožnika in se nahaja v upravnih spisih. Z isto številko in datumom pa se na tožnika glasi še en račun, ki ga prilaga tožnik, iz katerega izhaja vrednost predmetnega vozila v višini 37.182,35 EUR. Na slednjem namreč nemški DDV ni vključen. Nepojasnjeno je, zakaj sta bila tožniku za predmetno vozilo izdana dva računa, eden z obračunanim nemškim DDV, in drug brez obračunanega nemškega DDV. Zato dejansko stanje v tem delu ni zadostno ugotovljeno.

Pritožba je bila vložena drugič in je bila glede vsebine in pritožbenih navedb v bistvenem enaka pritožbi zoper sklep z dne 20. 6. 2013. Ob vložitvi prve pritožbe je tožena stranka upoštevala tožnikovo angažiranje v pritožbi glede ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki po takratni ureditvi ni bila v skladu z Ustavo RS, zaradi kršitve načela zakonitosti, pravne varnosti in kršitve enakosti pred zakonom in priznala vse priglašene stroške tožeče stranke. Glede na vložitev nove pritožbe z bistveno enako vsebino, po mnenju sodišča pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0, pri čemer tudi v novi pritožbi uporaba tujih pravnih virov ni bila potrebna, prav tako tudi ne posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij oziroma pravno specialistično znanje ali tuj jezik, ki bi utemeljeval uporabo višjega količnika nagrade.