V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.

Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema. Glede kupca B. d.o.o. je z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati...

V konkretni zadevi je prvostopenjski organ pri preverjanju formalnih pogojev za obnovo postopka, med katerimi je tudi pogoj, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Zato je prvostopenjski organ, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja (2. člen ZDavP-2), tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel. Sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da okoliščina, na katero se predlog opira, to je novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na sodba kazenskega sodišča, na katero se sklicuje, ni verjetno izkazana. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 3. 4. 2012, ki pa ga je zavrgel (zaradi neobstoja formalnih pogojev), po presoji sodišča niso obstojali razlogi za meritorno odločanje o zahtevi za vračilo DDV.