Izpodbijani sklep o izvršbi je izdan v skladu s 143. in 144. členom ZDavP-2. Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Pri tem so vsi izvršilni naslovi in datumu izvršljivosti razvidni iz prvostopenjskega izpodbijanega sklepa.

Na podlagi podatkov upravnih spisov (elektronskih sporočil odvetnika in uradnih zaznamkov) sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je po pooblaščencu navajal tožnik, njegovih izostankov ne opravičujejo in kažejo zgolj na zavlačevanje postopka. Ob že podani pisni izjavi tožnika in predloženih listinah njegovo ponovno (dodatno) zaslišanje tudi po presoji sodišča ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Z neizvedbo dokaza z izjavo stranke, ki se v upravnem postopku uporabi le, kolikor za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, ki ga je v svoji vlogi (tudi povsem nesubstancirano) predlagal tožnik, zato po presoji sodišča ni prišlo do kršitve načela materialne resnice.

Glede na dejstvo, da je pritožnik dohodek prejel iz zaposlitve daljše od dveh let v obdobju od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2014 na Univerzi na Mainzu kot raziskovalec, se ta dohodek ne obravnava po prvem odstavku 19. člena Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjene med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo, temveč v skladu s tretjim odstavkom 19. člena po 15. členu, to je kot odvisne osebne storitve. Glede na to, da je tožnik slovenski rezident, ki je v v letu 2013 delo opravljal v Nemčiji, imata po navedeni določbi mednarodne pogodbe pravico do obdavčitve dohodka tako Nemčija kot Slovenija.