Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je imela tožeča stranka v obdobju od 16. 3. 1979 do 29. 4. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v drugem stanovanju in da je v odsvojenem stanovanju stalno prebivališče prijavila šele po njegovi odsvojitvi, dne 29. 4. 2014 in da torej (vsaj) eden od pogojev za priznanje olajšave ni izpolnjen. Zato triletno dejansko bivanje v odsvojenem stanovanju, ki ga zatrjuje in s predlaganim zaslišanjem dokazuje tožnica, ne more vplivati na odločitev.Po določbi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka (na promet nepremičnin) odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.

V ZDPN-2 ni zahteve po sporazumnem razdrtju oziroma sporazumni razvezi prodajne pogodbe, kot to pravilno ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi. Zadošča, da je pogodba razdrta, kar pomeni, da gre lahko tudi za razdrtje oziroma razvezo pogodbe na podlagi zakona, ki se zatrjuje in dokazuje v tožbi. V primeru razdrtja pogodbe na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ zadostuje obvestilo drugi pogodbeni stranki, ki je bilo v konkretnem primeru nesporno poslano. Zavezanec je dolžan zatrjevano razdrtje pogodbe dokazati in je torej v konkretnem primeru tožnica dolžna dokazati okoliščine, ki so po določbah 104. člena OZ razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu.