V času izdaje izpodbijanega akta je nesporno veljal ZDavP-2, zato je izpodbijani sklep utemeljeno izdan na tej pravni podlagi. Tožnik se v tem oziru neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, saj zmotno enači postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe, ki pa sta samostojna, ločena postopka.Zastaranje pravice do izterjave davka je bilo na podlagi določbe drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgano najprej s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011 in nato ponovno z izdajo in vročitvijo sklepa o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013. V času izdaje izpodbijanega sklepa, pravica do izterjave davka ni zastarala in zato ni bilo podlage za ustavitev postopka davčne izvršbe v spornem delu.

Da bi šlo pri izgubah za davčna leta od 2009 do 2012, ki jih tožnik uveljavlja v konkretnem primeru, za izgube pri odsvojitvah vrednostnih papirjev, pridobljenih na način iz tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, tožnik niti ne trdi. Navaja samo, da gre oziroma da je šlo za odsvojitve vrednostnih papirjev oziroma delnic, ki dajejo pravico do izplačila dividend (in s tem pravico do udeležbe na kapitalu), kar pa za uveljavljanje izgube po navedenih zakonskih določbah ni dovolj. Po teh določbah tudi ni pravno pomembno, da so bile izgube in njihova višina ugotovljene oziroma opredeljene v davčnih odločbah, izdanih v odmernih postopkih za posamezna davčna leta, kot se uveljavlja v tožbi in pred tem že v pritožbi. Opredelitev izgube na tisto, ki zmanjšuje pozitivno razliko in tisto, ki ne zmanjšuje te razlike, se ne nanaša na prenašanje izgube v naslednja davčna obdobja v smislu tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, temveč gre za ugotavljanje višine navidezne izgube v...

Kot potni stroški se priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju, to pa gotovo niso stroški, ki jih ima oseba za to, da izpolnjuje določene pogoje za opravljanje dela, za katerega prejema obdavčljivi dohodek.