Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja. Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe...

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno.Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.

V 76. členu ZDavP-2 je jasno določeno, da nosi breme dokazovanja za svoje trditve zavezanec za davek. Pri tem je še posebej določeno, da je zavezanec za davek tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.