Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.

Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....

Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.