davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V konkretnem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, pravna oseba, ki je sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.

V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. To določilo ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba. Dejstvo, da je tožnik njen družbenik, za odločitev ni relevantno. Z določbami 19. člena ZDO se namreč uvaja davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.

V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V obravnavanem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba (v lasti njegove hčere), kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.