Ustavno sodišče je z odločbo U-I-168/15-9 odločilo, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več pravne podlage, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

Dejstvo, da sta direktorja kot delojemalca vozili dejansko uporabljala v privatne namene, je po presoji sodišča zadostna podlaga za ugotovitev bonitete, ki se všteva v davčno osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja za celotno obračunsko obdobje. Ko je v davčnem postopku ugotovljena zasebna uporaba službenih vozil (tudi če gre za enkraten dogodek), predstavlja takšna uporaba vozil boniteto in je obdavčena.Pri prikritem izplačilu dobička se davčna osnova določi na podlagi primerljivih tržnih cen, od katere se dohodnina izračuna in plača po 20% stopnji in velja kot dokončni davek (v danem primeru je cene določil tožnik sam). Tožnik kot izplačevalec pa mora, ko izplača nadomestilo, ki šteje za prikrito izplačilo dobička fizični osebi, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 to izplačilo obravnavati kot izplačilo dividende in kot plačnik davka na podlagi 283. člena ZDavP-2 izračunati in plačati davčni odtegljaj...

Toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini). V takem primeru bi toženkino stališče pomenilo, da zavezanec s pritožbo sploh ne more uspeti v celoti, kar je očiten nesmisel; če namreč zavezanec s pritožbo doseže zmanjšanje davka v takem obsegu, kot izhaja iz pritožbenih navedb oziroma predlogov, ni ne pravnih ne logičnih razlogov, da ne bi šteli, da je s pritožbo uspel v celoti. V takih primerih je torej treba uspeh zavezanca v postopku presojati glede na njegove pritožbene navedbe oziroma obseg, v katerem izpodbija odmerno odločbo.