Pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.

Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.

V zvezi s spornimi davčnimi terjatvami je bil že izdan pravnomočni sklep o izvršbi in bi morala oba upravna organa takšno tožnikovo zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe zavrniti iz razloga, da po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi glede istih spornih terjatev ni več mogoče v celoti ali delno ustaviti davčne izvršbe po določbi 155. člena ZDavP-2. Sodišče tako zavrača kot neutemeljene vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določb ZFPPIPP v zvezi z odpustom obveznosti, glede na to, da bi jih lahko tožnik pritožbeno uveljavljal samo zoper prej navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.