V davčnih zadevah se glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca praviloma uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, kar je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena ZUP. Vendar pa je to izjemo treba razlagati ozko in je ni dopustno uporabiti za vprašanje zastaranja odmere davka, ampak se (če zakon ne določa drugače) uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. To pomeni, da se novela ZDavP-2B, s katero je določen daljši – desetletni zastaralni rok, uporablja tudi pri odmeri davčnih obveznosti, ki so nastale pred njeno uveljavitvijo, če po prej veljavnih predpisih do uveljavitve novele niso zastarale. S takšno razlago zakona ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov.

Rok za izdajo odločbe iz 141. člena ZDavP-2 je instrukcijski in ne prekluziven. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so izpodbijani sklepi o zavarovanju davčne obveznosti zaradi prekoračenja tega roka nezakoniti in da jih je kot takšne treba odpraviti. Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Tožnik ne ne more uspeti z ugovorom, da je izrečeni ukrep nesorazmeren. Pri odločanju o zavarovanju je davčni organ pravilno upošteval celotno višino...

Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. ter da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama in za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz katere jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o. izvajalec po pogodbi in z ozirom na tožnico kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožnice, ne pa v breme družbe A. d.o.o. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je bila, ker je obveznosti do delavcev poravnavala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto...