Davčni organ je v zadevi glede na ugotovljeno verjetnost obstoja večjega davčnega dolga imel podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tako postopanje davčnega organa je v skladu z namenom in smislom ZDavP-2, to je, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe. V konkretnem primeru je tako zavarovanje še posebej upravičeno, saj gre za verjetno izkazan davčni dolg tožnika v višini 308.924,41 EUR, kar precej presega znesek 50.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2.

V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.

Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema. Glede kupca B. d.o.o. je z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati...