Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.

Vrednost na nepremičnini opravljenih investicij se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva le v višini dokazanih stroškov investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Investiranje torej samo po sebi ni dovolj. Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje. Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v njeno pravilnost tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, ki ga je kot dokaz tržne vrednosti stanovanja predložil tožnik, saj je bilo izdelano po naročilu tožnika in torej ne predstavlja dokaza z izvedencem. Zato tudi ni mogoče slediti stališču, da bi primerjavo metode cenitev moral s postavitvijo izvedenca opraviti davčni organ. Ta je namreč opravil dokaz z izvedenem ter izvedenskemu mnenju in pojasnilom postavljenega...

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti nepremičnine ob njeni pridobitvi, pomenijo nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. To zakonsko določilo omejuje pravico strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v upravnem sporu, in sicer v skladu z njim sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezano vsebinsko presojati.