ZDDV-1 ne določa, da ima davčni zavezanec pravico do popravka obračunanega DDV (že) v primeru, če transakcije niso plačane. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek.

Tožbene navedbe, da se gospodarski subjekti lahko povsem svobodno odločajo, pri kom se bodo storitve najemale in po kakšni ceni, so pravilne. Vendar pa se pri vrednotenju posla upoštevajo vse okoliščine sklenjenega posla, tudi dejstvo, da gre za posel sklenjen med povezanima osebama in da do sklenitve takšnega posla ne bi prišlo na trgu med poslovno nepovezanimi osebami. Po presoji sodišča sta davčna organa tudi ta posel pravilno presojala po dejanski ekonomski vsebini, v skladu z določbo 6. člena ZDavP-2. Pri tem sta upoštevala pravilno tudi dejstvo, da so bile storitve tudi po tej pogodbi zgolj obračunane, plačane pa v manjšem obsegu.

Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo.