V zvezi s stroški vloge z dne 17. 4. 2014 sodišče enako kot drugostopni davčni organ ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013, kar niti ni sporno. Sporna je priglasitev omenjenih stroškov, ki mora biti oziroma bi morala biti opravljena do izdaje odločbe, sicer stranka skladno z določbami ZUP (116. člen) izgubi pravico do povrnitve stroškov. Iz upravnih spisov povsem jasno sledi, da tožeča stranka v vlogi in do izdaje odločbe stroškov ni priglasila. To tudi jasno sledi iz odločbe z dne 17. 9. 2014, v kateri se to izrecno ugotavlja v izreku odločbe. To pa pomeni, da je davčni organ s tem, ko tožeči stranki ni priznal nagrade za posel - stroškov vloge z dne 17. 4. 2014, ravnal pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Najnižjega količnika prvostopni organ v obrazložitvi odločbe res ne pojasni. Zato pa pojasni njegovo uporabo drugostopni organ v...

ZDoh-2 nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnica, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava izdane odmerne odločbe, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni mogoče vrniti, če ni bila pred tem odpravljena odločba o odmeri tega davka.

V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga...