Tožnik je pri davčnem organu pravočasno vložil prijavo za registracijo, kar v zadevi ni sporno. Določba 3. odstavka 58. člena ZDDV je jasna: davčni zavezanec postane z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji, ki jo izda v 15 dneh po prejemu prijave. Rok 15 dni je instrukcijski. Tožnik je torej postal davčni zavezanec z dnem, ki je bil določen v odločbi o registraciji, zato ima tudi po mnenju sodišča šele od tega dne dalje pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV kot davčni zavezanec po 40. členu ZDDV. 

Gre za vprašanje, ali je tožnik opravil promet blaga po 1. točki 1. odstavka 6. člena ZDDV, kar ima za posledico tudi pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi s 77. členom Pravilnika, ali pa je šlo za promet storitev po 1. odstavku 8. člena ZDDV in bi tožnik zato moral izdati račun in obračunati DDV. Od pravilne opredelitve vrste prometa je odvisno tudi, ali je tožnik pravilno obračunal DDV v davčnem obdobju oktober in november 1999 po vloženih obrazcih DDV-O. Ali je bil opravljen promet blaga, kot ga opredeljuje navedena določba (jemanje blaga za lastno rabo), je stvar pravilne ugotovitve dejanskega stanja. 

V davčno osnovo iz 4. odstavka 22. člena ZDDV se vštevajo tudi trošarine in drugi davki, takse in druge dajatve ter posredni stroški, kar pomeni, da je pri davčni osnovi oplemenitenega blaga treba upoštevati tudi 2. in 3. odstavek 22. člena ZDDV.