Tako kot Sodišče Evropske unije ni potrebovalo posebnih določb v Šesti direktivi, da je potrdilo obstoj načela dobre vere, tudi nacionalna sodišča ne potrebujejo nacionalnih določb, da to načelo uporabijo v konkretnih primerih.Od davčnega zavezanca se pričakuje, da je pošten, pa tudi, da po potrebi sprejme previdnostne ukrepe, da se prepriča o pravilnosti izvedenih transakcij. Dolžnost ravnanja z razumno skrbnostjo izhaja iz posebne vloge davčnega zavezanca v sistemu DDV, v katerem ni le dolžan plačati davek, ampak davek tudi pobira. Zahteva po izvedbi osnovnih preveritev poslovanja izdajatelja računa se ne vzpostavi šele, ko že obstajajo indici o goljufiji v zvezi s plačevanjem DDV. Od davčnega zavezanca je namreč razumno pričakovati (še zlasti pri sklepanju poslov velikih vrednosti), da osnovne preveritve glede poslovanja izdajatelja računov, na podlagi katerih namerava odbijati vstopni DDV, opravi že pred oziroma ob...

Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodbe sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Po mnenju Vrhovnega sodišča sodišča prve stopnje te kršitve ni zagrešilo.Ali je ugotovitev dejanskega stanja, to je, ali je revident omenjena sredstva prejel ali ne in ali jih je potrošil za zatrjevani namen, pravilna, ni stvar revizijske presoje.

Davčni organ ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tako je po mnenju sodišča izpodbijana odločba ostala v ključnem delu pomanjkljivo obrazložena.