Toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini). V takem primeru bi toženkino stališče pomenilo, da zavezanec s pritožbo sploh ne more uspeti v celoti, kar je očiten nesmisel; če namreč zavezanec s pritožbo doseže zmanjšanje davka v takem obsegu, kot izhaja iz pritožbenih navedb oziroma predlogov, ni ne pravnih ne logičnih razlogov, da ne bi šteli, da je s pritožbo uspel v celoti. V takih primerih je torej treba uspeh zavezanca v postopku presojati glede na njegove pritožbene navedbe oziroma obseg, v katerem izpodbija odmerno odločbo.

Pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.

Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.