Ob predpostavki, da se ugotovi, da so dobave opravljene s pomočjo drugih gospodarskih subjektov, je po presoji Vrhovnega sodišča ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka DDV ugotavljanje in dokazna ocena – analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je revident vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi do pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tega pa nista storila ne davčna organa ne sodišče prve stopnje.

Od proizvodnje vrtnin se plačuje davek od dohodkov iz dejavnosti, ne glede na statusno organizacijsko obliko zavezanca.

Ko gre za postopek ugotavljanja kršitve (davčnega) zakona, se tožeča stranka s sklicevanjem na poslovno skrivnost, ne more izogniti obveznosti razkritja pravno relevantnih podatkov (39. člen ZGD). Njihovo varovanje je namreč v davčnem postopku zagotovljeno. Tožeča stranka je na podlagi sklenjene pogodbe pridobila pravico do uporabe storitvene znamke. Sporna ostaja njena dejanska uporaba, ki je po mnenju sodišča za odločitev bistvena. Tožeča stranka je namreč, ob upoštevanju registrirane dejavnosti v letu 2003, s pogodbo pridobila pravico do uporabe znamke za označevanje storitev, ki niso sodile v okvir njene registrirane dejavnosti. To sicer na obveznost po sklenjeni pogodbi ne vpliva, vpliva pa na presojo odhodkov z davčnega vidika. Po določbi 12. člena ZDDPO se namreč med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so...