V konkretnem primeru se za posli nakupa in prodaje poslovnega deleža skriva posel prodaje nepremičnin povezani ciprski družbi. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik plačal kupnino na račun prodajalca, zaradi česar je bilo prodajalcu nedvomno jasno, da pri nakupu nepremičnin sodeluje tožnik. Tožnik je s tem, ko je posel nakupa nepremičnine za povezano družbo izpeljal preko nakupa in prodaje poslovnega deleža družbe L. d.o.o. ustvaril izgubo in izkazal finančne odhodke, ki so zniževali davčno osnovo tožnika. Cilj transakcij, ki so potekale med povezanimi osebami, je bil pridobitev nepremičnine za družbo M. Pravilen je zaključek, da je z vidika tožnikovega poslovanja brez ekonomske vsebine posel nakupa in prodaje poslovnega deleža, v okviru katerega je navidezno ustvaril izgubo, da je izkazal odhodke in s tem bistveno nižjo davčno osnovo za obračun DDPO.

Sporno je, ali je s sklepom o ustavitvi izvršbe z dne 4. 6. 2004 v celoti prenehala obveznost zavezanca tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, kar posledično pomeni, da se ta obveznost ne more pobotati z zahtevkom vrnitve zarubljenih sredstev. Po presoji sodišča navedena obveznost tožeče stranke še vedno obstaja, ker so bile v sklepih o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 (trije sklepi z istim izrekom izdani na tri različne bančne ustanove, zato je prišlo do preplačila), v izreku zajete obračunane zamudne obresti od glavnice le do 22. 8. 1995, kar je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zamudne obresti obračunane od 22. 8. 1995 do dneva plačila glavnice, to je do 29. 7. 1999.

Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.