V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj navidezno. Njene verodostojnosti pa tožnik ni uspel izkazati. Okoliščine nakupa nepremičnine kažejo na to, da je bila posojilna pogodba napisana naknadno, z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar davčni organ ni upošteval učinkov navedene posojilne pogodbe.

Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg obravnavanih spornih družb, ki so MT, posloval še s tremi MT, vse v vlogi podizvajalcev za enostavna gradbena dela. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da navedeno ne more biti naključje. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da je tožnik posloval drugače pri „spornih“ poslih v primerjavi s posli (primerljivimi dobavitelji), glede katerih v postopku niso bile ugotovljene nezakonitosti.

Na podlagi 12. drugega odstavka 148. člena ZDavP-2 12 se davek lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. V obravnavi zadevi gre za tak primer. Tožnik se ni statusno preoblikoval, kot to možnost določa Zakon o gospodarskih družbah. Tožnik je bil kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz poslovnega registra, s čimer naj bi formalno prenehal opravljati svojo dejavnost. Iz okoliščin konkretnega primera pa izhaja, da je dejansko opravljanje njegove dejavnosti potekalo še naprej (na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi) preko novoustanovljene družbe B. d.o.o.. Zato je tudi po presoji sodišča bila tako dejansko prenesena dolžnikova dejavnost, ki jo je dolžnik tako brez prekinitve opravljal tudi naprej.