Opravljanje dejavnosti oziroma lastništvo sta dve povsem različni pravni kategoriji. Drži, da vpis v sodni register pomeni le deklaratoren vpis, in da zato v zadevi ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena oziroma, ki veže davčni organ. Stranka, ki ji je bil vpis zavrnjen, lahko zato svoj predlog ponovno vloži. Iz podatkov v spisu nadalje tudi izhaja, da se po prodaji spornega deleža družbe C. d.o.o., z omenjeno družbo v smislu dejavnosti ni dogajalo ničesar. To pa pomeni po eni strani pritrditev dejstvu, ki ga navaja tožnik, da ne gre za simuliran pravni posel, po katerem bi sam še naprej opravljal dejavnost v omenjeni družbi, oziroma po drugi strani, da odvetniška družba dejavnosti, ki je v omenjeni družbi ne more opravljati, tudi dejansko ne opravlja. Okoliščine ali je v zadevi dejansko šlo za simuliran ali fiktiven navidezni posel, je zato po mnenju sodišča v zadevi potrebno ponovno zanesljivo ugotoviti.

V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se mu očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Prav tako ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov.

Finančni organ se ni opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih ugovorov glede njegovega dolga iz naslova plačil prispevkov za socialno varnost in iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.