Razlog za zavrnitev vstopnega DDV je bila okoliščina, da tožnik v trenutku pridobitve teh nepremičnin ni izkazal, da ju bo uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Namen davčnega zavezanca mora biti v času transakcije izkazan konkretno in za konkretno transakcijo, z dokazi, ki jih davčni organ lahko preizkusi. Tožnik pa je v postopku zgolj navedel, da je predmetni nepremičnini kupil z namenom nadaljnje prodaje ali pa oddajanja v najem, kar pa tudi po mnenju sodišča ni konkretno opredeljen namen.

V navedeni zadevi je potrebno kot materialni predpis pri izračunu obresti upoštevati specialni predpis, ki velja za carinske in uvozne dajatve, to pa je v danem primeru CZS. 15. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da odločba, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za povračilo, ne bi bila izvršena v roku treh mesecev po njenem sprejetju. Pač pa gre za situacijo, ko obresti predvidevajo nacionalne določbe.

V postopku je bilo ugotovljeno, da ugotovljeni znesek predstavlja razliko med porabljenim denarjem in virom denarja, ki je bil ugotovljen na podlagi podatkov gibanja denarja pri tožnici. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožnici odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pri kupoprodajni pogodbi je šlo za navidezen pravni posel, zaradi česar tožnici niso priznani prejemki iz naslova prodaje navedene nepremičnine. Vse okoliščine v zvezi s predmetno prodajo in dejstva, ugotovljena v postopku, izkazujejo, da je predmetni pravni posel prodaje nepremičnine navidezen.