V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.

V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.