Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2.

Določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Računi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1, predložene listine pa tudi ne izkazujejo, da bi bile storitve, ki so zaračunane z navedenimi računi, zares opravljene. Ker je predmet obdavčitve z DDV zgolj dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1), v konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bile zaračunane storitve dejansko opravljene, tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.