Tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od računa, ki se nanaša na prodajo zemljišča. Pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar pogoj za izročitev notarsko overjene pogodbe s strani prodajalca nepremičnine, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ni bil izpolnjen. Za potrebe presoje pravilne uporabe davčne zakonodaje mora biti prenos lastninske pravice opravljen tako, da zadosti pravno veljavnemu prenosu lastninske pravice po Stvarnopravnemu zakoniku. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini se zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

Tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja.

V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov...