Subjektivni element na strani tožnika davčni organ utemeljuje z naslednjimi okoliščinami: sporna nepremičnina je bila predmet več nakupov in prodaj v kratkem času, prodajna cena se je v šestih mesecih zvišala za 144%, odgovorne osebe družb, ki so pri prodajah sodelovale, so sorodstveno povezane, tožnik je kupnino plačal na avstrijski bančni račun, čeprav je bil na računu št. 54/08 naveden bančni račun prodajalca pri banki B. Poleg tega prodajalci ob prodaji niso obračunali niti plačali izstopnega DDV. Utemeljen je zato zaključek, da konkretni posel ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Davčni organ je plačane davke in prispevke pravilno knjižil v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačil. Pri tem v postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka.Pravica do izterjave davka zastara v relativno petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, pri čemer v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Pri tem tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Med strankama ni sporno, da so neporavnane zapadle obveznosti na podlagi knjigovodske evidence na dan 19. 2. 2009 datirale od 5. 11. 2007 do 14. 2. 2009. Dne 19. 2. 2009 je bil izdan sklep o davčni izvršbi,...

Drži, da je odvetništvo svoboden poklic, in da je dejavnost odvetniške družbe omejena na opravljanje odvetniškega poklica, ker odvetniki opravljajo svoj poklic v skladu z določbami ZOdv, ne pa v skladu z ZGD-1. Vendar pa dejavnosti odvetniške družbe, ki je v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZOdv omejena na opravljanje odvetniškega poklica, ni mogoče enačiti z dejstvom njenega lastništva v posamezni pravni osebi. Opravljanje dejavnosti oziroma lastništvo sta namreč dve povsem različni pravni kategoriji. Drži tudi, da vpis v sodni register pomeni le deklaratoren vpis, in da zato v zadevi tudi ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena, oziroma, ki veže davčni organ. Stranka, ki ji je bil vpis zavrnjen, lahko zato svoj predlog ponovno vloži.