V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki...

Iz spisov jasno in nedvoumno sledi, da tožnica ni vložila samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi. Kot izhaja iz listin, ki so v spisih, je bila tožnica s strani davčnega organa dvakrat pozvana, da vloži davčno napoved za dohodke, ki jih je prejela v tujini. Ker tega ni storila, ji je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatka o dohodku, ki ga je davčni organ pridobil iz Avstrije. Čim pa je tako, so vsa tožbena izvajanja, ki se nanašajo na upravičenja, ki naj bi jih imela tožnica v zvezi z uveljavljanjem davčnih ugodnosti ob vložitvi samoprijave, za presojo oziroma za odločanje v konkretnem primeru nebistvena in ne samo neprepričljiva. Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožnica po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo. To pa pomeni, da je omenjene davčne ugodnosti uveljavljala po poteku predpisanih rokov, vključno s tistimi za samoprijavo, in da ji...

ZSDP-1 ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve. Deloma se podlaga nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.