Ob ugotovljeni količini prodanega lesa, ki presega odkazano količino, bi davčni organ tožniku moral omogočiti dokazovanje količine lesa, ki ga je v inšpiciranem obdobju iz lastnega gozda dejansko pridobil z zatrjevanim sekanjem količin preko (oziroma mimo) odkazanih, in izvesti dokaz z izvedencem gozdarske stroke, pri katerem tožnik vztraja tudi v upravnem sporu. Količina lesa, ki bi jo bilo mogoče pridobiti iz gozdov v lasti tožnika, pa za odločitev ni pravno odločilna in sodišče predlagani dokaz v tej smeri ocenjuje kot pravno nerelevanten. Ali zatrjevana količina lesa, ki naj bi jo tožnik po lastnih navedbah pridobil z intenzivnim gospodarjenjem, in ki v odločbah ni izkazana (veje, čiščenje gozda ipd.), vpliva na odločitev, pa bi bilo po presoji sodišča potrebno preveriti z podatki o gozdnih sortimentih, ki so navedeni na računih o prodaji lesa, kar v dosedanjem postopku ni bilo storjeno.

Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.

Namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.