Tožnik s svojimi pavšalnimi navedbami in predloženim poslovnim izidom za leto 2014, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe.

V zadevi ni sporna sama višina obdavčitve niti ugotovitve glede predmeta obdavčitve, temveč je sporen namen uporabe predmetnega plovila in sicer ali se uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti ali pa za zasebne namene. Po 4. členu ZDVP je davčni zavezanec lastnik plovila, ki je kot tak evidentiran v davčni evidenci iz 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je finančni organ po uradni dolžnosti ugotovil davčno obveznost za sporno obdobje. Ugotovitev davčne obveznosti izhaja iz podatkov konkretnega vodnega plovila (dolžina predmetnega plovila je 13,40 metrov in ima 36,8 kilovatov moči), kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila.

Ker tožnik v predpisanem roku davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in DDV ni pravočasno poravnal, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 izdal sklep o davčni izvršbi.