Tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa spornega zemljišča dejansko prišlo. Ker ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV.Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena. Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.

Ustavitev davčne izvršbe je samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu zaključil, da v obravnavani zadevi nobeden od teh razlogov ni podan.

Sodišče, glede na določbe ZDavP-2 in glede na to, da je v predmetni zadevi izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal izvršljiv dne 1. 7. 2005 in ne odmerna odločba davčne uprave, meni, da je zastaranje, tudi po določbah ZDavP-2 v povezavi z ZZPSL, pričelo teči z dnem izvršljivosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ker od tega dne do dne izdaje izpodbijanega sklepa še ni poteklo 10 let, hkrati pa je tudi po 30. 6. 2005 prišlo do pretrganja teka relativnega zastaralnega roka, saj je bila za predmetne obveznosti terjana že družba A. d.o.o., od tožnika kot družbenika izbrisane družbe pa se je poplačilo obveznosti zahtevalo z obvestilom z dne 9. 3. 2010, izvršba za te obveznosti pa nato uvedla s sklepom o izvršbi z dne 10. 5. 2010 ter s sklepom 3. 1. 2013, sodišče ugotavlja, da terjatev tudi ni relativno zastarala. Navedena dejanja so namreč pretrgala tek relativnega (petletnega) zastaralnega roka.