Tožnici je bilo vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote pravilno odmerjeno na osnovi energije, razpoložljive za odvzem toplote, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo tožnica lahko odvzela na podlagi s koncesijsko pogodbo pridobljene vodne pravice. Sodišče ne vidi podlage, da bi dvomilo v skladnost predpisov, na katere je oprta izpodbijana odločitev, z zakonom oziroma Ustavo. Ureditev, po kateri se vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote odmeri na osnovi energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi pridobljene vodne pravice, je v razumni povezavi z namenom vodnega povračila. Kolikor tožnica vodne pravice v pridobljenem obsegu dejansko ne potrebuje (več), sodišče pripominja, da so v predpisih predvidene poti za spremembo koncesije, če so za to podani utemeljeni razlogi.

V skladu z ustaljeno(ustavno)sodno prakso mora sodišče prve stopnje načeloma izvesti vse predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je prepozen, nesubstanciran) ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva itd.).Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo ustavnoskladni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bila s tem kršena revidentova pravica do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena že v 22. členu Ustave, to tudi v upravnem sporu, poleg primerov, ki jih določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev pravil ZPP, ki po vsebini pomeni kršitev ustavnih...

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v...