V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov...

Predvsem neupoštevanje, da je pojem leasing zbirni pojem, sestavljen iz vrste pojavnih oblik, povzroča napake pri analiziranju pravne narave konkretne pogodbe.

Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru sklep o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti z dne 26. 10. 2015, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana, v obnovljenem postopku izdana odločba, pravnomočno odpravljen, je sodišče glede na podane razloge (da v obnovljenem postopku izdana odločba brez sklepa o obnovi oziroma ob odpravljenem sklepu o obnovi ne more obstati) in ob upoštevanju predstavljenega stališča Vrhovnega sodišča tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (nepravilna uporaba zakona) ter izpodbijano, v obnovljenem postopku izdano odločbo odpravilo.