Po določbah ZTro se glede vseh vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon o davčnem postopku. V drugem odstavku 45. člena ZDavP-2 je glede materialnih rokov izrecno določeno, da se v primeru, če je zadnji dan predpisanega roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika. Navedeno ne velja samo v primeru, če ni s tem zakonom (ZDavP-2) ali zakonom o obdavčenju (ZTro) določeno drugače, kar pa se v konkretnem primeru ne ugotavlja.

Ustreznih in verodostojnih dokazov ne morejo nadomestiti posplošene navedbe o povezanosti in solidarnosti med družinskimi člani niti pavšalna očetova izjava, sploh glede na višino gotovine, ki naj bi jo tožnik od sorodnikov dobil (preko 10.000 EUR). Predvsem pa pomanjkanje konkretnih podatkov pri sodišču vzbuja dvom v resničnost tožbenih navedb glede darovane gotovine. To pomeni, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati obstoja gotovine v znesku, ki ga zatrjuje v tožbi. Zato je davčni organ gotovino lahko upošteval le v višini, ki jo je tožnik po presoji davčnega organa uspel dokazati.

Poroštvo je institut, ki ima s strani davčnega organa na davčnega zavezanca predvsem preventivni učinek. Poglavitni namen tega instituta je omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo premoženja prenosom dejavnosti. Zakonodajalec poizkuša pri tem poudariti, da se v primeru, ko se obveznosti ne poravnavajo v skladu z načelom zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti iz 9. člena ZDavP-2, zoper davčnega zavezanca uvede postopek davčne izvršbe. Če torej pride do zlorabe namena pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti, je z institutom poroštva potrebno omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davščin na način kot to predvideva 148. člen ZDavP-2.