Sporno je, ali je s sklepom o ustavitvi izvršbe z dne 4. 6. 2004 v celoti prenehala obveznost zavezanca tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, kar posledično pomeni, da se ta obveznost ne more pobotati z zahtevkom vrnitve zarubljenih sredstev. Po presoji sodišča navedena obveznost tožeče stranke še vedno obstaja, ker so bile v sklepih o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 (trije sklepi z istim izrekom izdani na tri različne bančne ustanove, zato je prišlo do preplačila), v izreku zajete obračunane zamudne obresti od glavnice le do 22. 8. 1995, kar je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zamudne obresti obračunane od 22. 8. 1995 do dneva plačila glavnice, to je do 29. 7. 1999.

Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.

V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki...