V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.

Obveznost obračuna in plačila DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma, ko je bila storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1) oz. ko je izpolnjen prvi od predhodno navedenih pogojev. Dejansko opravljena dobava blaga je tako eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja zadeve in ugotoviti ali ima družba pravico do odbitka vstopnega DDV. Le če iz te presoje izhaja, da je bila dobava blaga dejansko izvedena in da je družba to blago dejansko uporabila za potrebe svojih obdavčljivih dejavnosti, ji potem pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče zavrniti.