Določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Računi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1, predložene listine pa tudi ne izkazujejo, da bi bile storitve, ki so zaračunane z navedenimi računi, zares opravljene. Ker je predmet obdavčitve z DDV zgolj dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1), v konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bile zaračunane storitve dejansko opravljene, tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.

V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.