Z zahtevo za vračilo davka je mogoče zahtevati vračilo le tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ker je v obravnavanem primeru odmerna odločba postala pravnomočna, iz knjigovodske kartice zavezanca pa je razvidno, da ta ne izkazuje preplačila, zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi. Podlaga za ugoditev zahtevku tožnika bi bila lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.

Trditev, da je med direktorji družbe prišlo do ustne spremembe pisne pogodbe glede določila, kdaj se pogodbenikoma lahko izplača dohodek iz naslova opravljenega dela ni z ničemer izkazana. Tožeča stranka pa tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški iz naslova nagrade direktorjema obračunani enkrat letno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Prav tako tožnik ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Slednje pa je po mnenju sodišča mogoče le zato, ker gre za povezane osebe. Gre torej za pogodbe in z njimi povezane aktivnosti, ki niso običajne in ki ne bi bile sklenjene, če ne bi šlo za povezane osebe. Stroški oziroma odhodki na podlagi takšnih poslov pa tudi ne morejo biti davčno priznani kot to določa tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2, in na katerega se davčni organ tudi izrecno sklicuje. Objektivne okoliščine poslov, ki sta jih obsežno opisala oba davčna...

Tožnikovi lastni zapisi o njegovih življenjskih okoliščinah v preteklih letih dejansko ne predstavljajo novega dokaza oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj so to tožnikovi zapisi, ki bi jih tožnik lahko napravil in izročil organu že pred izdajo odločbe, iz njih pa tudi ne izhajajo nova dejstva, to je dejstva, ki bi obstajala že v času izdaje prvotne odločbe, pa organu ne bi bila znana.