Iz spisov jasno in nedvoumno sledi, da tožnica ni vložila samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi. Kot izhaja iz listin, ki so v spisih, je bila tožnica s strani davčnega organa dvakrat pozvana, da vloži davčno napoved za dohodke, ki jih je prejela v tujini. Ker tega ni storila, ji je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatka o dohodku, ki ga je davčni organ pridobil iz Avstrije. Čim pa je tako, so vsa tožbena izvajanja, ki se nanašajo na upravičenja, ki naj bi jih imela tožnica v zvezi z uveljavljanjem davčnih ugodnosti ob vložitvi samoprijave, za presojo oziroma za odločanje v konkretnem primeru nebistvena in ne samo neprepričljiva. Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožnica po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo. To pa pomeni, da je omenjene davčne ugodnosti uveljavljala po poteku predpisanih rokov, vključno s tistimi za samoprijavo, in da ji...

ZSDP-1 ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve. Deloma se podlaga nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.

V konkretnem primeru gre za vprašanje zastaranja pravice do izterjave prispevkov, ki so bili tožniku naloženi z navedeno odločbo, in ne za vprašanje zastaranja pravice do odmere davka. Odmera je bila z ozirom na obdobje, na katero se odločba z dne 17. 6. 2008 nanaša (za leta od 2003 do 2006), očitno opravljena pravočasno in temu tožnik niti ne ugovarja. Ko gre za zastaranje pravice do izterjave, pa začne v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru in torej v primeru, kakršen je obravnavani, teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tožniku je bilo omogočeno, da vpogleda v spise zadeve, v spisih pa se nahajajo tako vsi izvršljivi naslovi, ki so podlaga za izterjavo, kot tudi knjigovodske kartice za celotno obdobje, v katerih so evidentirane vse obveznosti in vsa plačila. Poleg tega pritožbeni organ pojasni tožniku, da ima možnost spremljati knjigovodsko stanje na spletu (v...