Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.

Tožnica je imela pravico odbijati vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v tistem delu, ki je bil namenjen njenim obdavčljivim transakcijam. Transakcije, ki so izven sistema DDV, ne omogočajo odbitka vstopnega DDV. Ker tožnica takšne razdelitve prejetih računov, ki se nanašajo na tožničino ostalo dejavnost, ni napravila, je pravilno, da je to storil davčni organ. V števcu je upošteval znesek tožničinega obdavčljivega (obdavčenega in oproščenega) letnega prometa za celotno ostalo dejavnost brez A. v letu 2010 po tožničini knjigi izdanih računov, zmanjšan za izdane dobropise za leto 2010. V imenovalcu pa je upošteval znesek celotnih tožničinih prihodkov v letu 2010 za celotno ostalo dejavnost brez A. (obdavčeno, oproščeno in neobdavčljivo) po fakturirani realizaciji. Tako je davčni organ tudi po presoji sodišča zneske preveč odbitega vstopnega DDV za leto 2010 ter za januar 2011 in februar 2011 tožnici utemeljeno naložil v...

Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih...