Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.

Namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.