Tožbene navedbe o nujnosti angažiranja obeh posrednikov za paralelni izvoz, o razlogih za izbor modela plačevanja obeh posrednikov v odstotku od ustvarjene razlike v ceni in o pravni naravi s posrednikoma sklenjenih pogodb, so za odločitev v predmetni zadevi nerelevantni. Sodišče kljub omenjeni nerelevantnosti zaradi celovitosti obravnave tožbenih navedb dodaja še, da je tožnica s svojo argumentacijo o paralelnem izvozu dejansko negirala svoje trditve, da posrednika A. in B. le vzpostavita stik s potencialnimi kupci, tožnica pa sama pelje vse kasnejše faze poslovanja. Namreč, če torej tožnica sama prodaja izdelke kupcem, seveda sama vstopa na tuje trge in tako konkurira obstoječim distribucijskim kanalom farmacevtskih multinacionalk na teh trgih in se torej z angažiranjem obeh posrednikov temu neželenemu učinku oz. riziku paralelnega izvoza ne izogne. Nenazadnje pa tožnica pride v nasprotje s svojimi poprejšnjimi argumenti tudi z navedbo, da je sama sodelovala neposredno...

Cenitev kot vrsta ugotovitvenega postopka se uporablja tudi po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, pri čemer pa se takšna davčna osnova ugotavlja s pomočjo različnih metod. Katero od metod naj davčni organ uporabi, je v sferi slednjega in ni predmet diskusije z zavezanci. Tožnik torej meša pojme same cenitve in metod cenitve ter predmeta cenitve (razlike med vrednostjo premoženja (manj obveznosti), sredstev in njihove porabe ter dohodki). Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 gre za način določitve davčne osnove s cenitvijo, ki je potrebna v primerih, ko zavezanec ne predloži oziroma ne zagotovi podatkov, ki so potrebni za obdavčenje.

Zakonska podlaga za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti so določbe ZFO-1. Nekoliko bolj restriktivne (oziroma zavezujoče za občine) so bile določbe ZKT, ki so veljale pred tem in na podlagi katerih so bile sprejete določbe 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katere tožeča stranka trdi, da več ne veljajo. Vendar pa novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka po presoji sodišča ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko (drugačne) vsebine. Predpisal je (v prvem odstavku 9. člena) le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim. Le-te takse lahko predpišejo, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje njihove izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljavno - po zakonskem pooblastilu predpisan z Odlokom...