Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV. Način poslovanja tožnika bi sicer lahko predstavljal eno izmed okoliščin, ki kažejo na to, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v transakcijah goljufije oziroma zlorabe sistema DDV, vendar le, če bi davčni organ ta očitek oprl na tožnikovo siceršnje poslovanje. Tega pa davčni organ v postopku sploh ni ugotavljal. Splošna neskrbna poslovna praksa tožnika ne zadošča...

V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita. Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a...

Davčni organ je ugotovil, da tožnik iz naslova dviga gotovine kot fizična oseba ni napovedal dohodkov in je utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDoh-2. Tožnik je bil v postopku opozorjen, naj predloži konkretno dokumentacijo in evidence, ki bi dokazovale, da tožniku dvigi gotovine ne predstavljajo drugih dohodkov, vendar tega ni storil. Zato s sklicevanjem na načelo zakonitosti in materialne resnice dokaznega bremena glede trditve, da sporni zneski ne zapadejo pod obdavčitev fizične osebe, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora torej tožnik prevzeti sam.