Davčni organ in toženka glede navideznosti poslov (kot enega od materialnopravnih razlogov) ne podata konkretnih razlogov, ki bi jih sodišče glede na konkretne tožbene ugovore, kjer tožnik zatrjuje, da so pogodbe veljavno sklenjene in da je bila to resnično volja pogodbenih strank, moglo preizkusiti. Davčni organ ne pojasni, katera dejstva glede navideznosti poslov so relevantna ter jih ne poveže v smiselno celoto, iz katere bi izhajal zaključek o navideznosti predmetnih pogodb (po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2), ki se pri obdavčitvi ne upoštevajo. Glede navideznosti predmetnih pogodb sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene davčnega organa glede ekonomske vsebine poslov, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, naj bi stranki predmetnih pogodb ne imeli resnega namena prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina predmetnih pravnih poslov in da je bil njun namen zgolj zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkujeta predmetni pogodbi s tako vsebino,...

Odločitev temelji na 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDPPO-2, ki določa, da se za dohodke, podobne dividendam, štejejo: prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za nakup vseh oblik sredstev in storitev po ceni, ki je višja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene....

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2016 prejemala iz Nemčije dohodke od dveh izplačevalcev. Sporna pa je pravna narava teh dohodkov. Tožnica meni, da gre za odškodnino, ki ne zapade obdavčitvi z dohodnino (5. točka 27. člena ZDoh-2), toženka pa meni, da gre za pokojnino, ki jo je potrebno obdavčiti z dohodnino. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru davčni organ ugotovil pravilno pravno naravo obravnavanih prejemkov tožnice in pravilno pravno podlago za obračun akontacije dohodnine, ko je presodil, da imajo obravnavani prejemki pravno naravo pokojnine in ne odškodnine, kot to trdi tožnica.