Neutemeljeno je tožbeno stališče, da bi moral prvostopenjski organ v predmetni zadevi davčno osnovo izračunati na način, da bi naknadna vplačila posebej upošteval pri nabavni vrednosti kapitala. Po presoji sodišča se naknadna vplačila ne vštevajo v nabavno vrednost kapitala po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2. Tukajšnje sodišče je že v sodbi I U 1248/2015 z dne 8. 11. 2016 zavzelo stališče, da se z naknadnimi vplačili ne povečata osnovni kapital družbe in družbenikov poslovni delež, kljub siceršnjemu povečanju premoženja družbe. Navedenemu stališču sledi sodišče tudi v obravnavani zadevi.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti in zato vrednostni kriterij za revizijo ni izpolnjen. Postavljeni vprašanji se ne nanašata na odločbo, ki je predmet upravnega spora, tj. sklep o ustavitvi postopka odmere davka, zato ne gre za pravno pomembni vprašanji. Vrhovno sodišče poudarja, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje. Ker znesek davka, odmerjen po 68.a členu ZDavP-2, ni posledica izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčnega postopka, revident zelo hudih posledic ni izkazal.

V pogledu obnove oziroma v pogledu ugotavljanja, ali gre za nova dejstva in dokaze, je relevantna vrednost kapitala ob odsvojitvi, kakršna je bila ob izdaji odmerne odločbe. Pri čemer se po določbah 99. člena ZDoh-2 za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, za čas odsvojitve pa se v skladu s 102. členom istega zakona šteje datum sklenitve pogodbe, kar je bilo z ozirom na sklenjeno prodajno pogodbo oboje pravilno upoštevano pri izdaji odmerne odločbe, to je dne 20. 12. 2013. Aneksa št. 1 in št. 2, sta bila po nespornih podatkih upravnih spisov sklenjena v letu 2014, kar pomeni da nista mogla biti uporabljena v odmernem postopku, in da torej nista nov dokaz sama po sebi. Obenem pa, tudi ne izkazujeta takšnih novih dejstev, ki bi bila lahko upoštevana že ob izdaji odmerne odločbe, saj se stranki v obeh aneksih sklicujeta na spremenjene okoliščine, ki so nastale v letu 2013. Sklicujeta se torej na...