Komunalna taksa oziroma občinska taksa je javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Obenem pa je tudi ni šteti za davek iz 3. členu ZDavP-2 in zato ni podlage za uporabo določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. Čim pa je tako in je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom o komunalnih taksah v Mestni občini Novo mesto.

V konkretnem primeru se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za zastaranje uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ, kot to napačno meni tožnik. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo organ prve stopnje prejme v izvršitev (v konkretnem primeru sodne takse), izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani

V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.